<jats:p>Zadnje in najbrž najboljše literarno delo Ivana Tavčarja (1850–1939), enega izmed glavnih predstavnikov slovenskega realizma 19. stoletja, je roman Visoška kronika (1919), med drugim ga je zanimivo opazovati z vidika motivike vode, ki dobiva figurativne pomene. V prispevku motivika vode služi kot rdeča nit za analizo usod posameznikov, saj ima metaforične pomene. To nam Tavčarjevo mojstrovino, ki je prestala neizprosen tok časa, razkriva v drugačni, novi luči.</jats:p>