Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika

<jats:p>Monografija pokriva najpomembnejša poglavja iz razvoja prekmurskega jezika od njegovega nastanka (Temlin, 1715) do prevoda svetega pisma (Š. Küzmič, 1771), katoliškega nadaljevanja (M. Küzmič) in razvoja v 19. stoletju. Pomembno spoznanje je, da se je prekmurski knjižni jezik sredi 19. stoletja poenotil z osrednjeslovenskim; v Prekmurju so tak naravni razvoj sprejeli katoliški pisci, medtem ko so protestanti vztrajali v pokrajinskosti vse do konca prve svetovne vojne. Jesenšek tako odpira aktualno in pomembno vprašanje za znanost, saj v tem prepoznava nastavke za neznanstveno vendsko teorijo, ki jo ovrže z analizo jezikovnih razmer v Prekmurju. Za nadaljnje jezikovne raziskave je pomembno, da Kardoševega vztrajanja pri prekmurskem jeziku v knjigi po poenotenju slovenske knjižne norme ne razlaga za jezikovno zablodo in odklon od pozitivne razvojne smeri slovenskega jezika, ampak njegovo držo sociolingvistično analizira in jo pokaže v luči takrat še prikritih madžarizacijskih pritiskov: ne kot odločitev za Madžarsko in proti Sloveniji, ampak kot odločitev za preživetje protestantizma v Prekmurju.</jats:p>